ponedeljek, 05. oktober 2009

monopoly child and black joker - star in "nightlife on horseback"

monopoly child and black joker
star in "nightlife on horseback"
pacific city sound visions 2009



01 - side a (26.06)
02 - side b (30.02)


dva alter ega (monopoly čajl in blek joker) polovice Skejtrsov, kaliforniskega nojz/droun dua, z imenom spencer clark. to najbrž niti ni njegovo pravo ime, vsaj tako dvomijo po spletnih združevalnicah. v zadnjem času sem prebral v The Wire članek o tzv. hypnagogic popu, v katerega je moč popredalčkati tudi skejtrse in tako tudi spencerja clarka. pa vendar se mi zdi tako označevanje vse preveč pretenciozno, ali kot bi rekel Poljanski Marinettiju, preenostavno. ta želja po vedno višjih označevalcih človeških in koncu koncev tudi glasbenih fenomenov vodi v dejstvo, da postane muzikalno kompetenten samo tisti, ki pozna vseh sto tisoč predalčkov, čeravno jih mogoče ne razume, ne zaobjame v tolikšni meri kot je potrebno ravnati z glasbo in pravzaprav s celotno umetnostjo. moč umetnosti ni izkazana v neštetih realnostih (ki sicer obstajajo), temveč v skoncentrirani materiji nekega subjekta, ki glasbo izvaja. vedenje ne pomeni strasti, vedenje ne pomeni čutenje, temveč zgolj racionalno zaznavo stvari okoli sebe. kot pa je kapitalistični družbeni sistem objel celotno sfero umetnosti, je kot najbolj važno dejstvo na prvo mesto vrgel prav to. označevalce, označevalce, označevalce. tej so ponavadi, kar prazni označevalci, ki jih vsak zase napolni z vsebino, vendar ob tem trenutku izgublja čas za strast, za doživetje, za intuitivno sprejetje dela nekoga drugega. kar želim izpostaviti, je naslednje. človekov čas je omejen in razpršenost na preveliko območje ga umori v kali. če ga ne umori v kali, ga pa ne pripelje do vrhunca. do umetnosti. poglabljanje mora iti mimo označevalcev, mimo ustaljenih poti določanja glasbenih zvrsti in vsekakor mimo drugih ljudi, ki določeno umetnost sprejemajo drugače kot mi. kar je pa tu važno, dejstvo, ki šteje = vednost obeh udeležencev, bralca kritike in kritika, da je njuno delo važno zgolj za njiju. kritik ne sme biti prepotenten, bralec pa kritičen in iznajdljiv v iskanju poti, da pride za kritičarsko nujnost in resnično zapopade avtorski prispevek kritika. tukaj bi jaz iskal lepoto obojih strani, ne pa v lepoti, estetski izklesanosti, humorju in podobnem tehnokratskem balastu, ki sodobnega človeka v prvem planu oddaljujejo od primarnega občutja sveta okoli sebe.

clark v slavnih vajbih tzv. spiritualne godbe, ki s tesno sledečimi si udarci bobna držijo glasbeno zaprepaščenost, zapelje poslušalca v resnično hipnagoški svet, ki pa je vse prej kot predspanjski, saj v prvem planu zavrača prvo oznako takega pojma. to ni čas, kjer osebek prepusti svoje najboljše podzavesti, sanjam, temveč čas, ki mora biti bolj kot prej (v toku Zgodovine) dojet kot najvažnejši del človekovega osvobajanja. osvoboditev ne pride z orožjem, ne pride z razumom, temveč z neznanim. sicer kratko opisana glasba, bolj teoretsko zašiljena izjava, upam da me čutite in obenem ne zamerite prevelikega števila besed.

rar download

Ni komentarjev:

Objavite komentar